Oglaševanje vs. oglaševanje zdravil
Ključne besede:
trženjsko komuniciranje, oglaševanje, zdravila brez recepta, oglaševanje zdravil, SlovenijaPovzetek
Danes smo potrošniki neprestano pod vplivom tržnokomunikacijskih sporočil različnih gospodarskih subjektov. Rečemo celo lahko, da nam ta sporočila motijo naše vsakdanje dejavnosti, hkrati pa, če se zavedamo ali ne, vplivajo na naše potrošniške odločitve. Najpogosteje uporabljeno orodje trženjskega komuniciranja na trgu končnih potrošnikov je oglaševanje, pod katerim razumemo vsako neosebno obliko predstavitve in promocije zamisli, proizvodov ali storitev, ki jo plača znan naročnik, da
preko medijev informira in prepriča ciljni trg. S tovrstnimi sporočili pa se potrošniki v Sloveniji vedno pogosteje srečujemo tudi na področju zdravil brez recepta. Prispevek najprej teoretično predstavi pojma oglaševanje in oglaševanje zdravil. Pri slednjem upoštevamo pravno ureditev tega področja v Sloveniji. V nadaljevanju pa so predstavljeni rezultati raziskave, katere namen je bil preučiti odnos Slovencev do oglaševanja nasploh v primerjavi z odnosom do oglaševanja zdravil brez recepta.
Literatura
Amandma o zdravilih na recept (2013). Pridobljeno dne 21. 4. 2013 s svetovnega spleta: http://www.zps.si/nega-sport-zdravje/zdravila/amandma-o-zdravilih-na-recept.html?Itemi d=627.
Angell, M. (2008). Resnica o farmacevtskih podjetjih. Ljubljana: Krtina.
Arens, F. W. (2006). Contemporary advertising (10th ed.). Boston (Mass.): McGraw-Hill.
Crane, F. G. (2013). Marketing for entrepreneurs: concepts and applications for new ventures. Los Angeles: Sage Publications.
Diehl, S., Mueller, B. in Terlutter, R. (2008). Consumer responses towards non-prescription and prescription drug advertising in the US and Germany: They don’t really like it, but they do believe it. International Journal of Advertising, 27, št. 1, str. 99-131.
Estimated total spending in 2012 (2014). Pridobljeno dne 1. 7. 2014 s svetovnega spleta: http://www.imshealth.com/portal/site/imshealth.
Goldsmith, E. B. (2009). Consumer economics: issues and behaviors (2nd ed.). New Jersey: Pearson Education.
Handlin, A. et al. (2003). DTC pharmaceutical advertising: the debate’s not over. Journal of Consumer Marketing, 20, št. 3, str. 227-237.
Hill, M. E. (2013). Marketing strategy: the thinking involved. Los Angeles: Sage Publications.
Kalyanaram, G. K. (2009). The endogenous modeling of the effect of direct-to-consumer advertising in prescription drugs. International Journal of Pharmaceutical and Healthcare Marketing, 3, št. 2, str. 137-148.
Ladeira, W. J., Dalmoro, M., Maehler, A. E. in Araujo, C. F. (2011). Drug prescription practices in Brazil: a structural equation model. International Journal of Pharmaceutical and Healthcare Marketing, 5, št. 4, str. 262-278.
Mintzes, B. et al. (2003). How does direct-to-consumer advertising (DTCA) affect prescribing? A survey in primary care environments with and without legal DTCA. Canadian Medical Association or its licensors, 169, št. 5, str. 405-412.
Pravilnik o oglaševanju zdravil (2008). Uradni list Republike Slovenije, št. 105.
Schiffman, L. G. et al. (2008). Consumer behaviour: a European outlook. Harlow: FT Pretince Hall.
Stros, M. et al. (2009). The relevance of marketing activities in the Swiss prescription drugs market: two empirical qualitative studies. International Journal of Pharmaceutical and Healthcare Marketing, 3, št. 4, str. 323-346.
Usunier, J. C. (2000). Marketing across cultures (3rd ed.). Harlow (England): Financial Times/Prentice Hall.
Zakon o zdravilih (ZZdr-2) (2014). Uradni list Republike Slovenije, št. 17.
